Kako vsak posnetek vpliva na zvočno podobo
Vsak zračni posnetek ulice je prinesel drugačen zvočni rezultat – ker se je vsakdanji ritem mesta nenehno spreminjal. Hitrost hoje, gostota ljudi, smer gibanja in postavitve teles v prostoru so ustvarjali raznolike “partiture”, ki jih je umetna inteligenca prepoznala kot temeljnice melodije.
Manj ljudi, počasni gibi – zadržani, razpotegnjeni toni, več tišine.
Gost promet pešcev, hitrejši koraki – pulzirajoča, ritmična struktura, več dinamike.
Skupine, zgoščena postavitev – večglasje, harmonska gostota, kompleksnejša tekstura.
Prostornejše kompozicije (npr. manj ljudi v širšem kadru) – več prostora med toni, občutek zračnosti.
Gost promet pešcev, hitrejši koraki – pulzirajoča, ritmična struktura, več dinamike.
Skupine, zgoščena postavitev – večglasje, harmonska gostota, kompleksnejša tekstura.
Prostornejše kompozicije (npr. manj ljudi v širšem kadru) – več prostora med toni, občutek zračnosti.
Umetna inteligenca ni le »prevedla« gibanja v zvok – temveč ga je interpretirala glede na čas, prostor in gostoto prisotnosti, kar pomeni, da je vsaka zvočna slika edinstvena in neločljivo vezana na konkretni trenutek v mestu.
Tako vsak posnetek postane skladba – refleksija resničnega urbanega ritma, ki ga slišimo šele, ko se ustavimo in prisluhnemo drugače.
